Vsaka zgodba ima obraz.
Pisma iz sirotišnice so prostor, kjer zgodbe dobijo svoj glas. Kjer obrazi postanejo imena, preslišani glasovi besede, trenutki, ki bi sicer utonili v pozabo, pa svoje mesto. Nastajajo z željo približati svet, ki ga večina nikoli ne spozna, in pokazati, da se tudi v najtežjih življenjskih zgodbah skrivajo upanje, pogum, dobrota in ljubezen.
Prva pisma nastajajo v gambijski sirotišnici. Kam me bo pot vodila naprej, še ne vem. Vem pa, da bom sledila zgodbam, ki se dotaknejo srca. Zgodbam otrok, ljudi in krajev, ki jih svet prepogosto spregleda, čeprav v sebi nosijo neizmerno moč, pogum in upanje. Verjamem, da si vsaka zgodba zasluži biti slišana.
Vsako pismo temelji na resničnih dogodkih. Ne pripoveduje zgodb o številkah, temveč o ljudeh. O otrocih, prostovoljcih, družinah, izgubah, sanjah in drobnih trenutkih, ki nas spomnijo, kaj v življenju zares šteje.
Ker ima vsaka zgodba svoj obraz. In vsak obraz svojo zgodbo.
.
Spoštovanje zgodb pomeni spoštovanje ljudi
Vsaka fotografija, vsak zapis in vsaka zgodba, objavljena na tej spletni strani, nosi za seboj resnično življenje, resnične ljudi in njihove izkušnje.
Prav zato mi je izjemno pomembno, da so vse vsebine objavljene odgovorno, spoštljivo in z njihovim soglasjem. Fotografije otrok, družin in drugih oseb so objavljene izključno z ustreznimi pisnimi dovoljenji oseb oziroma njihovih zakonitih zastopnikov. Enako velja za zgodbe, ki jih zaupajo družine in posamezniki.
Vsa besedila, fotografije in druga avtorska dela na tej spletni strani so zaščitena z avtorskimi pravicami. Njihovo kopiranje, shranjevanje, objavljanje, razmnoževanje, spreminjanje ali kakršna koli druga uporaba brez predhodnega pisnega soglasja avtorice ni dovoljena.
Hvala, ker s spoštovanjem do zgodb spoštujete tudi ljudi, ki so mi dovolili, da njihove življenjske poti predstavim svetu. To zaupanje mi pomeni neizmerno veliko in ga bom vedno varovala z največjo odgovornostjo.
IZBRANA PISMA
-
Pismo #10 – Na drugi strani okna
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…
-
Pismo #9 – Fantje, ki so me naučili drugačnega poguma
Na svetu obstajajo fantje, ki se veliko prezgodaj naučijo skrbeti za druge. Fantje, ki najprej nahranijo dojenčka, šele potem pomislijo nase. Fantje, ki znajo previti otroka, odnesti smeti, prinesti vodo in se ob tem še vedno iskreno smejati. Takšne fante sem spoznala v gambijski sirotišnici. Tiste, za katere svet pogosto misli, da so že dovolj…
-
Pismo #8 – Ko ena igrača postane košček otroštva
Otroštvo se včasih skriva v najbolj preprostih stvareh. V stari žogi. V medvedku z odtrganim ušesom. V milnem mehurčku, ki poči na konici nosu. Pri nas je skoraj samoumevno, da otroško sobo napolnijo igrače. Medvedki sedijo na policah, avtomobilčki so raztreseni po tleh, punčke ležijo v vozičkih, kocke čakajo na novo hišo. Včasih jih je…
Zgodbe se ne končajo s piko.
Nadaljujejo se z ljudmi, ki se odločijo pomagati.
