Vsaka zgodba ima obraz.
Pisma iz sirotišnice so prostor, kjer zgodbe dobijo svoj glas. Kjer obrazi postanejo imena, preslišani glasovi besede, trenutki, ki bi sicer utonili v pozabo, pa svoje mesto. Nastajajo z željo približati svet, ki ga večina nikoli ne spozna, in pokazati, da se tudi v najtežjih življenjskih zgodbah skrivajo upanje, pogum, dobrota in ljubezen.
Prva pisma nastajajo v gambijski sirotišnici. Kam me bo pot vodila naprej, še ne vem. Vem pa, da bom sledila zgodbam, ki se dotaknejo srca. Zgodbam otrok, ljudi in krajev, ki jih svet prepogosto spregleda, čeprav v sebi nosijo neizmerno moč, pogum in upanje. Verjamem, da si vsaka zgodba zasluži biti slišana.
Vsako pismo temelji na resničnih dogodkih. Ne pripoveduje zgodb o številkah, temveč o ljudeh. O otrocih, prostovoljcih, družinah, izgubah, sanjah in drobnih trenutkih, ki nas spomnijo, kaj v življenju zares šteje.
Ker ima vsaka zgodba svoj obraz. In vsak obraz svojo zgodbo.
.
Spoštovanje zgodb pomeni spoštovanje ljudi
Vsaka fotografija, vsak zapis in vsaka zgodba, objavljena na tej spletni strani, nosi za seboj resnično življenje, resnične ljudi in njihove izkušnje.
Prav zato mi je izjemno pomembno, da so vse vsebine objavljene odgovorno, spoštljivo in z njihovim soglasjem. Fotografije otrok, družin in drugih oseb so objavljene izključno z ustreznimi pisnimi dovoljenji oseb oziroma njihovih zakonitih zastopnikov. Enako velja za zgodbe, ki jih zaupajo družine in posamezniki.
Vsa besedila, fotografije in druga avtorska dela na tej spletni strani so zaščitena z avtorskimi pravicami. Njihovo kopiranje, shranjevanje, objavljanje, razmnoževanje, spreminjanje ali kakršna koli druga uporaba brez predhodnega pisnega soglasja avtorice ni dovoljena.
Hvala, ker s spoštovanjem do zgodb spoštujete tudi ljudi, ki so mi dovolili, da njihove življenjske poti predstavim svetu. To zaupanje mi pomeni neizmerno veliko in ga bom vedno varovala z največjo odgovornostjo.
IZBRANA PISMA
-
Pismo #39 – Deklica, ki nikoli ne zahteva, da je prva
Obstajajo otroci, ki jih opaziš takoj. Tisti, ki stečejo proti tebi, še preden dobro prestopiš prag. Ki se prerivajo za objem, vlečejo za roko, kličejo tvoje ime in z vso svojo otroško odločnostjo zahtevajo vsaj košček tvoje pozornosti. In potem obstajajo otroci, ki ne stečejo nikamor. Ki ostanejo nekoliko zadaj, potrpežljivo opazujejo in čakajo. Ne,…
-
Pismo #38 – Kdo objame tiste, ki ne znajo objeti?
Nekatere resnice se ti ne razkrijejo v trenutku. Ne pridejo z velikimi spoznanji, ne potrkajo na vrata in ne prosijo, da jih razumeš. Včasih se moraš vanje zaleteti. Enkrat. Desetkrat. Stokrat. Se ob njih razjeziti, razočarati, izgubiti potrpežljivost in izreči besede, ki bi jih že v naslednjem trenutku, najraje vzel nazaj. Jap, jezik hitrejši od…
-
Pismo #37 – Ko ljubezen razpre dlani
Sedim na pragu vhoda v eni od sirotišniških zgradb. Za mano so sobe, v katerih večino svojega časa preživijo najmlajši pa otroci vse do tam, drugega, tretjega leta starosti. Ja, večinoma so not. V posteljah, ki si jih delijo. In ja, večinoma brez igrač. Že takoj na začetku bi se lahko odprla razprava zakaj, pa…
Zgodbe se ne končajo s piko.
Nadaljujejo se z ljudmi, ki se odločijo pomagati.
