Vsaka zgodba ima obraz.
Pisma iz sirotišnice so prostor, kjer zgodbe dobijo svoj glas. Kjer obrazi postanejo imena, preslišani glasovi besede, trenutki, ki bi sicer utonili v pozabo, pa svoje mesto. Nastajajo z željo približati svet, ki ga večina nikoli ne spozna, in pokazati, da se tudi v najtežjih življenjskih zgodbah skrivajo upanje, pogum, dobrota in ljubezen.
Prva pisma nastajajo v gambijski sirotišnici. Kam me bo pot vodila naprej, še ne vem. Vem pa, da bom sledila zgodbam, ki se dotaknejo srca. Zgodbam otrok, ljudi in krajev, ki jih svet prepogosto spregleda, čeprav v sebi nosijo neizmerno moč, pogum in upanje. Verjamem, da si vsaka zgodba zasluži biti slišana.
Vsako pismo temelji na resničnih dogodkih. Ne pripoveduje zgodb o številkah, temveč o ljudeh. O otrocih, prostovoljcih, družinah, izgubah, sanjah in drobnih trenutkih, ki nas spomnijo, kaj v življenju zares šteje.
Ker ima vsaka zgodba svoj obraz. In vsak obraz svojo zgodbo.
.
Spoštovanje zgodb pomeni spoštovanje ljudi
Vsaka fotografija, vsak zapis in vsaka zgodba, objavljena na tej spletni strani, nosi za seboj resnično življenje, resnične ljudi in njihove izkušnje.
Prav zato mi je izjemno pomembno, da so vse vsebine objavljene odgovorno, spoštljivo in z njihovim soglasjem. Fotografije otrok, družin in drugih oseb so objavljene izključno z ustreznimi pisnimi dovoljenji oseb oziroma njihovih zakonitih zastopnikov. Enako velja za zgodbe, ki jih zaupajo družine in posamezniki.
Vsa besedila, fotografije in druga avtorska dela na tej spletni strani so zaščitena z avtorskimi pravicami. Njihovo kopiranje, shranjevanje, objavljanje, razmnoževanje, spreminjanje ali kakršna koli druga uporaba brez predhodnega pisnega soglasja avtorice ni dovoljena.
Hvala, ker s spoštovanjem do zgodb spoštujete tudi ljudi, ki so mi dovolili, da njihove življenjske poti predstavim svetu. To zaupanje mi pomeni neizmerno veliko in ga bom vedno varovala z največjo odgovornostjo.
IZBRANA PISMA
-
Pismo #26 – Obljubili so jim, da se bodo vrnili
Jutri se začne šola. Ja, najprej je bil plan, da se začne že v ponedeljek (včeraj), pa so premaknili na sredo. Nekateri začnejo še malo kasneje. Tako se tudi tukaj počasi končujejo te »dolge« počitnice. No, čeprav so otroci iz sirotišnice praktično ves čas v šoli – tudi, ko ni pravega pouka, smo tukaj veliko…
-
Pismo #25 – Kos pice v raztrganem ruzaku
Izteka se zadnji teden tako imenovanih počitnic. In čeprav so se »uradno« tudi učne urice v šoli pri sirotišnici zaključile že v prejšnjem tednu, smo še vedno dopoldan v tej šoli. Prav vsi otroci, ki so v sirotišnici, od tam nekje tretjega leta naprej, že takoj zjutraj praktično pritečejo čez dvorišče v učilnico, kjer sva…
-
Pismo #24 – Kam pripadaš, če si otrok “sirotišnice”?
Včasih se najpomembnejše zgodbe ne začnejo tam, kjer jih ponavadi iščemo ali morda celo pričakujemo, da jih bomo našli. Ne v sirotišnici. Ne ob otroški posteljici. Ne v bolnišnici. Ne v trenutku, ko veš, da se dogaja nekaj velikega. Včasih pridejo čisto potiho. Nepričakovano. Sedejo za volan starega taksija, te poberejo nekje ob cesti in…
Zgodbe se ne končajo s piko.
Nadaljujejo se z ljudmi, ki se odločijo pomagati.
